VRTEC – KRAJ ZA IGRO IN NASMEH
Ukvarjanje z vzgojo je čast in velika odgovornost.
Loris Malaguzzi

Ko se staršem rodi otrok, je ta za njih edinstven. Ko ta edinstven otrok pride v vrtec, je tam že nekaj, prav tako edinstvenih otrok. In vsi ti otroci imajo starše, ki si želijo, da vzgojiteljica posveča čim več pozornosti prav njihovemu otroku. Pa to vzgojiteljica zmore?

Zavedati se moramo (tako starši kot vzgojiteljica), da vrtec otroku ne more biti dom, da mu vzgojiteljica ne more nadomestiti mame, lahko pa postaneta partnerja v otrokovem razvoju. Za to pa je v prvi meri potrebno zaupanje.

Otrok, ki pride v vrtec, ne razume, zakaj je moral iz znanega okolja v tujega, k ljudem, ki jih ne pozna. Brani se na vse mogoče načine (z jokom, grizenjem …). Počasi vzgojiteljica išče pot do otroka. Prične se pot pridobivanja zaupanja. Šele, ko se otrok počuti varnega v novem okolju, ko zaupa ljudem, je pripravljen sprejemati in sodelovati. Otrok pa se bo počutil varnega v novem okolju šele takrat, ko bodo starši zaupali vzgojiteljici in jo sprejeli kot partnerja v otrokovem razvoju. Na poti vzgoje otroka starši potrebujejo vzgojiteljico in vzgojiteljica potrebuje starše.

» Kaj bo zraslo iz peskovnika, polnega prekratkih hlač …«, se v eni izmed svojih pesmi sprašuje Zoran Predin.

Vsak otrok je drevesce, ki bo nekoč zraslo v mogočno drevo. Edinstveno in neponovljivo, s koreninami, ki bodo segale globoko v najzgodnejše otroštvo in ki se prav zdaj, ta trenutek, tako usodno prepletajo z našimi. Vsak otrok je edinstven, ustvarjalen in poln domišljije. Nima pa še vrednot in ne pozna še življenjskih naukov, s katerimi bo nekoč živel. Vse to jim moramo dati mi, starši in vzgojitelji. Odvisni so od nas prav na vsakem koraku. Vsak trenutek se zgledujejo po nas. Kakor jih bomo naučili sprejemati življenjske modrosti, tako bodo ravnali kasneje v življenju.

Pravijo, da se vzgoja začne še pred rojstvom in da je zamujeno težko nadoknaditi. V našem zavodu se že več kot 10 let trudimo, da bi otrokom nudili zares najboljše. Trudimo se, da bi iz našega peskovnika zrasli otroci, ki bodo znali črpati moč in energijo iz korenin, ki smo jih zasadili. Še naprej se bomo trudili. Trudili se bomo, da bo naš vrtec postal

VRTEC – KRAJ ZA IGRO IN NASMEH.

Pri tem se pa bomo vseskozi zavedali, da je:

• Ena izmed največjih umetnosti v življenju umetnost vzgoje otrok in prav tega se moramo lotiti tako rekoč brez izkušenj.
• Oblikovati moramo najbolj spontano in neposredno bitje – otroka. Moramo mu povedati, kakšen mora biti in kakšen ne sme biti, kar pa mora razumeti kot: Rad te imam takšnega, kakršen si!

Simona Kaučič